Obračun po gradbeni knjigi, Datum objave: 20.10.2015, 12:33

PONUDNIKOVO VPRAŠANJE:
Naročnika pozivamo da se opredeli ali je pogodba ključ v roke oz ali je obračun po gradbeni knjigi

ODGOVOR: Obračun je po gradbeni knjigi.

7 člen. vzorca pogodbe med drugim opredeljuje: "Opravljena dela bo izvajalec obračunal po enotnih cenah iz predračuna in po dejansko izvršenih količinah, evidentiranih in potrjenih v knjigi obračunskih izmer."

V razpisni dokmentaciji je navedeno (str. 17 in 18):

"44 PREVZEM IN IZROČITEV GRADBENIH, OBRTNIŠKIH IN INSTALACIJSKIH DEL

Po izvedbi vseh pogodbeno dogovorjenih izvedbenih gradbenih, obrtniških in instalacijskih del (v nadaljevanju GOI del), se izvede prevzem in izročitev GOI del, ki obsega kvantitativni in kvalitetni prevzem del s strani naročnika.

Prevzem GOI del se opravi v obliki primopredajnega zapisnika, podpisanega s strani pogodbenih strank in stokovnega nadzora najkasneje v roku 7 dni po obvestilu izvajalca, da so dela končana.

Nadzor izvajalcu o prevzemu del na podlagi primopredajnega zapisnika izda potrdilo o prevzemu GOI del.

Prevzem GOI del se ne opravi, če dela niso izvedena v zahtevani količini in kvaliteti in niso primerna za uporabo ter če izvajalec ni predložil s strani nadzornega organa potrjenega gradbenega dnevnika.

45 NAČIN OBRAČUNA IN DOKONČNI OBRAČUN GOI DEL

Za izvedena gradbena, obrtniška in instalacijska (GOI) dela izstavi izvajalec mesečne situacije za opravljena dela. Po uspešno opravljenem prevzemu GOI del se opravi dokončni obračun v obliki končne situacije.

Opravljena dela bo izvajalec obračunal po enotnih cenah iz predračuna in po dejansko izvršenih količinah, evidentiranih in potrjenih v knjigi obračunskih izmer. Izvajalec bo posamezno situacijo dostavil v 3 izvodih pooblaščenemu strokovnemu nadzoru naročnika do 5. dne v mesecu za pretekli mesec, ta pa je dolžan, da najkasneje v roku 8 dni od prejema potrdi prejeto situacijo in jo pošlje naročniku v izplačilo ali jo zavrne.

46 NEPREDVIDENA, PRESEŽNA IN MANJKAJOČA DELA

V primeru posebnega pisnega naročila (aneks) naročnika se dodatna in opuščena dela obračunajo po enotnih cenah iz ponudbenega predračuna z upoštevanjem popusta. Te cene morajo biti dokumentirane z ustreznimi analizami in potrjene s strani naročnika na podlagi pregleda pooblaščenega strokovnega nadzora. Za ta dela se sklene ustrezen aneks pred izvedbo teh del, v katerem se tudi določi morebitno podaljšanje ali skrajšanje pogodbenega roka.

Pooblaščeni izvajalec za strokovni nadzor je dolžan redno potrjevati gradbeno knjigo. Vsaka vpisana količina del in podpisana s strani pooblaščenega izvajalca za strokovni nadzor se smatra za dokončno ugotovljeno količino del. Izmere tistih del, ki jih naknadno ni mogoče več preverjati, se jemljejo le v prisotnosti pooblaščenega izvajalca za strokovni nadzor na kraju samem. Kot spremenjena in/ali dodatna dela se smatrajo tista dela, ki niso predvidena v ponudbi, oziroma zahtevana izvedba ne odgovarja opisu ponudbe izvajalca. Kot več im manj dela se smatrajo tista dela, pri katerih količine posameznih postavk odstopajo v ponudbi predvidene količine. Za več in manj dela veljajo enotne cene iz ponudbe.

Morebitna obrtniška in instalacijska dela, katera izvajalec izvaja po svojih kooperantih, se obračunajo, če ni pri naročilu drugače dogovorjeno, na osnovi računa neposrednega izvajalca - obrtnika, s pribitkom 2% na neto vrednost teh del za kritje režijskih stroškov. Izvajalec se obvezuje izvršiti potrebna dodatna dela in več dela, ki so vezana na izvajanje te pogodbe po pregledu in potrditvi le-teh s pooblaščenega izvajalca za strokovni nadzor in naročnika.

Naročnik in izvajalec bosta za morebitna spremenjena, dodatna, več in manj dela sklenila aneks k pogodbi, v katerem se tudi določi morebitno podaljšanje ali skrajšanje pogodbenega roka.

Izvajalec bo izvršena dela obračunal z izstavljenimi situacijami. Situacija mora biti potrjena s strani pooblaščenega strokovnega nadzora."


Bonitetna ocena SB, Datum objave: 20.10.2015, 12:38

PONUDNIKOVO VPRAŠANJE:
Ponudnik naročnika poziva k spremembi razpisne dokumentacije glede pogoja za izkazovanje Ekonomsko-finančne sposobnosti v delu »bonitetna ocena vsaj SB6", in sicer na način, da bo moč izkazovati ustrezno ekonomsko in finančno sposobnost (bonitetno oceno) tudi z bonitetno oceno SB7, saj je sporen pogoj diskriminatoren, kot bomo pojasnili v nadaljevanju.
ZJN-2 v 44.členu, ekonomska in finančna sposobnost, govori o tem, da lahko naročnik od ponudnikov med drugim zahteva, kot dokaz o njegovem finančni sposobnosti tudi bonitetno oceno, pri čemer pa se mora upoštevati prvi odstavek tega člena, ki govori, da morajo biti pogoji v zvezi s tem, v povezavi in sorazmerju s predmetnim javnim naročilom. Pri postavitvi takih pogojev, pa mora upoštevati tudi temeljno načelo javnih naročil, to je enakopravne obravnave med ponudniki. Natančneje 9. člen ZJN-2 v drugem odstavku določa: »Naročnik mora zagotoviti, da ne ustvarja okoliščin ki pomenijo krajevno, stvarno ali osebno diskriminacijo med ponudniki, diskriminacijo, ki izvira iz klasifikacije dejavnosti, ki jo opravlja ponudnik, ali drugo diskriminacijo.«
Namen bonitetne ocene je torej ugotavljanje finančne stabilnosti poslovanja ponudnika in s tem njegove finančne zmožnosti za izvedbo naročila, vendar pa mora biti zahtevana bonitetna ocena še vedno sorazmerna oziroma takšna, da se z njo zasleduje njen osnovni namen ugotavljanja finančne stabilnosti ponudnika.
Po vpogledu v dokument Metodologija za določanje bonitetnih ocen poslovnih subjektov (gospodarskih družb, zadrug in samostojnih podjetnikov), Kratek opis metodologije, Ljubljana, maj 2014 (vir: http://www.ajpes.si/) in glede na odgovor, ki smo ga kot ponudnik prejeli s strani agencije AJPES (št. Dokumenta 408-168/2015-2, z dne 28.09.2015), ugotavljamo, da na bonitetno oceno vpliva več različnih dejavnikov, ki jih lahko razdelimo v tri skupine:
- podatki iz letnega poročila za leto 2014;
- relativni položaj podjetja v sektorski podskupini, kamor je uvrščeno glede na glavno dejavnost. Poleg računovodskih izkazov na ocenjeno verjetnost neplačila vpliva tudi sektorska podskupina v katero je glede na registrirano glavno dejavnost uvrščeno podjetje ter relativni položaj podjetja v okviru sektorske podskupine. Ker se tveganja oziroma pojavnost dogodka neplačila po posameznih sektorskih podskupinah razlikujejo, se tudi te razlike upoštevajo pri oceni verjetnosti neplačila in posledično pri pripisu bonitetne ocene za posamezni ocenjevani poslovni subjekt;
- relativni položaj posamezne sektorske podskupine v primerjavi z drugimi sektorskimi podskupinami.
V dokumentu št.408-168/2015-2 je med drugim tudi zapisano: »Hipotetično je sicer mogoče da bi podjetje, ki bi na dan 31.12. imelo registrirano drugo glavno dejavnost imelo drugačno bonitetno oceno, saj je uspešnost poslovanja odvisna od okolja, v katerem podjetje deluje. Pojavnost insolventnega dogodka je zaradi narave poslovanja podjetij po gospodarskih panogah bistveno različna. V letih gospodarske krize so se te razlike med panogami še povečale, zato njihovo upoštevanje prispeva k bolj natančni oceni verjetnosti za nastop insolventnega postopka."
Po pregledu Razpisne dokumentacije ugotavljamo tudi, da se lahko na predmetno javno naročilo prijavijo podjetja z različnimi registriranimi glavnimi dejavnostmi, kar pomeni, da je sporen pogoj diskriminatoren, saj je lahko podjetje z registrirano glavno dejavnostjo F 41.200 - Gradnja stanovanjskih in nestanovanjskih stavb v slabšem položaju kot na primer podjetje z registrirano glavno dejavnostjo M71.129 Druge in inženirske dejavnosti. To dejstvo pa ZJN-2 izrecno prepoveduje v 9. členu. Kršenje tega člena pa ne predstavlja prednosti za naročnika, saj je kot bomo pojasnili v nadaljevanju bonitetna ocena SB7, popolnoma sprejemljiva.
Povzeto po »Metodologija za določanje bonitetnih ocen poslovnih subjektov (gospodarskih družb, zadrug in samostojnih podjetnikov), Kratek opis metodologije, Ljubljana, maj 2014 (vir: http://www.ajpes.si/): “Povprečna napovedana verjetnost neplačila za gospodarske družbe oziroma samostojne podjetnike v sedmem bonitetnem razredu (bonitetna ocena SB7) je približno enaka povprečni napovedani verjetnosti neplačila kot velja za vse slovenske gospodarske družbe oziroma vse slovenske samostojne podjetnike. Družba z bonitetno oceno SB7 dosega takšne vrednosti kazalnikov, ki odražajo dejavnike tveganja za nastop dogodka neplačila, da modelsko ocenjena verjetnost nastopa dogodka neplačila ne odstopa bistveno od povprečja za vse slovenske družbe.” Skladno z navedenim je tako bonitetna ocena SB7, ki jo predlagamo, povprečna, sprejemljiva in sorazmerna s predmetom javnega naročanja, saj, upoštevaje predmet, načelo sorazmernosti in načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki, povprečna bonitetna ocena (SB7) v polnosti zadostuje zahtevam za izkazovanje ustrezne ekonomske sposobnosti ponudnika. Specifike predmetnega javnega naročila namreč niso take, ki bi zahtevale drugačno, boljšo ekonomsko sposobnost ponudnikov. To toliko bolj velja za predmetno javno naročilo, ki bi lahko glede na registracijo glavne dejavnosti spadalo pod tip vrste dejavnosti F 41.200 - Gradnja stanovanjskih in nestanovanjskih stavb. Ta pa glede na metodologijo AJPES imajo ponderirano slabšo bonitetno oceno.
Izračunana bonitetna ocena upošteva sektorsko specifiko, zato so podjetja, ki imajo primarno dejavnost Gradnja stanovanjskih in nestanovanjskih stavb, št. F41.200, so v slabšem položaju kot podjetja z drugačno registrirano glavno dejavnostjo, ki tudi lahko konkurirajo na predmetnem javnem razpisu. V prid naši trditvi govori tudi pojasnilo Ajpes št. 408-125/2014 z dne 04.07.2014, ki je bilo poslano proračunskim uporabnikom. Iz pojasnila izhaja, da podjetja, ki imajo gradbeništvo kot osnovno dejavnost so bolj tvegana, vendar ne po krivdi samega podjetja, ampak celotne panoge, kar pa je v luči javnega naročanja, diskriminatorno.
Za vsak poslovni subjekt je glede na konkretno ugotovljene relevantne kazalnike, z S.BON AJPES modelom izračunana skupna verjetnost za nastop dogodka neplačila v obdobju 12 mesecev po datumu izdelave računovodskih izkazov. Vzročno pogojene verjetnosti so kalibrirane po posameznih sektorjih in/ali sektorskih podskupinah pri čemer so upoštevani trendi pri pojavnosti dogodka neplačila po sektorjih in/ali sektorskih podskupinah v zadnjih letih in ugotovljena nestanovitnost pojavnosti dogodka neplačila. Glede na dejstvo, da se naročnik opira na določanje bonitetne ocene s strani AJPES-a in nima vpogleda niti vpliva na metodologijo izračuna bonitetnih ocen, ni ne ustrezno usposobljen in ne strokoven, da bi lahko določal merilo v obliki pogoja, katera bonitetna ocena je še sprejemljiva za predmetno javno naročilo. Ker gre za javno naročilo, ki v svojem temelju ni bistveno drugačno kot povprečno javno naročilo te vrednosti, menimo, da naročnik lahko kot pogoj uporabi zgolj minimalno povprečne bonitetne ocene. Namreč z bonitetno oceno lahko naročnik zmanjša možnost tveganja nastopa insolventnosti, torej preživetja ponudnika do konca izvedbe javnega naročila, za kar pa ne moremo reči, da ponudnik z bonitetno oceno SB7 ne more izkazovati. To dokazujemo na lastnem primeru, saj smo imeli bonitetno oceno v letu 2014 SB9, kar bi po statističnem izračunu kazalo na podjetje pred stečajem, vendar smo kljub temu, v letu 2015 izboljšali bonitetno oceno za 2 mesti, na SB7. Znano je tudi dejstvo, da so bili nad podjetji z nadpovprečno bonitetno oceno, kot npr. SCT d.d., Primorje d.d., GPG d.d., stečajni postopki začeti v trenutku izkazovanja nadpovprečne bonitetne ocene. Torej nedvomno bonitetna ocena ne izkazuje sposobnosti, vendar zgolj statistično predvidevanje. Iz tega sledi, da bonitetna ocena ne more biti primeren pokazatelj sposobnosti, toliko več ne more omejevati možnosti enakopravnega sodelovanja v okviru postopka javnega naročila.
Naročnik je po mnenju vlagatelja s postavitvijo navedenega pogoja »bonitetna ocena SB6« kršil načelo enakopravne obravnave ponudnikov in uporabil pogoj, ki zgolj statistično predvideva finančno in ekonomsko sposobnost izvedbe predmetnega javnega naročila. Bonitetna ocena zgolj kaže verjetnost, da na strani ponudnika ne bo nastopil dogodek insolventnosti v naslednjem letu. Bistven kriterij v tem primeru je gotovo povprečna ekonomska poslovna sposobnost, medtem ko je zahteva po nadpovprečni sposobnosti diskriminatorna in po prepričanju ponudnika favorizira ponudnike, ki nimajo osnovne dejavnosti gradbeništvo, saj je sektorski vpliv na izračun velik.
Naročnik je z določitvijo zahteve po bonitetni oceni v razredu SB6 ali boljša v sodelovanje za predmetni javni razpis vključil le tista podjetja, ki so dosegla nadpovprečno oceno v zvezi z določenimi finančnimi oziroma poslovnimi kazalniki in je s takšno zahtevo iz kroga potencialnih ponudnikov izločil vse tiste gospodarske subjekte, ki spadajo v "razred plačnikov" in npr. dosegajo povprečno bonitetno oceno. Pri tem pa naročnik ni izkazal, kako naj bi takšna bonitetna ocena v razredu SB6 ali boljša predstavljalo zagotovilo, da bo izvajalec dejansko tudi sposoben naročilo (bolj kvalitetno) izvesti. Z bonitetno oceno se nedvomno izkazuje poslovno in finančno uspešnost podjetja, zato je razumljivo (in legitimno), da si želi naročnik pridobiti ponudnika, ki je pozitivno ocenjen, vendar pa glede na konkretni predmet javnega naročila ni mogoče najti razloga, ki bi opravičeval izključitev vseh tistih ponudnikov, ki so dosegli nižjo oceno (in bili še vedno pozitivno ocenjeni), torej tistih ponudnikov, ki so imeli v zadnjem bilančnem obdobju nadpovprečno dober položaj na relevantnem tržišču.
Naročnik bi z znižanjem zahtevane bonitetne ocene sledil tudi načelu gospodarnosti javnega naročanja, s čimer zagotavlja učinkovito porabo javnih sredstev. Omogočanje širšega kroga konkurence namreč onemogoča kakršnakoli njena izkrivljanja in s tem kršenje načel, ki veljajo za javno naročanje. V sled navedenemu naročnika pozivamo k upoštevanju predloga.
Spornost pogoja bonitetne ocene glede na metodologijo AJPES je tudi v tem, da ponudniki še vedno ne poznamo točne metodologije izračuna bonitetne ocene, na kar nimamo vpliva in posledično ne moremo vplivati na izboljšanje konkurenčnega položaja na trgu. Poleg tega pa je model statističen in je vezan zgolj na zadnji dan v finančnem obdobju, t.j. 31.12 vsakega leta, kar pomeni, da ponudniki ne moremo izboljšati bonitetne ocene za potrebe določenega javnega naročila, četudi bi to želeli in imamo za to razpoložljiva sredstva na dan oddaje ponudbe.
DKOM je sicer že v več primerih obravnavala problematiko izkazovanja ekonomske in finančne sposobnosti z bonitetno oceno, vendar je v teh primerih obravnavala zgolj primernost ne pa diskriminatornosti, saj se ni nikoli spuščala v metodologijo ocene in tudi ne v vpliv le-te na različne ponudnike.
V kolikor naročnik ne bo sledil zgornjim navedbam in spremenil sporni pogoj, bomo vložili zahtevek za revizijo. Šteli bomo, da je razpis pripravljen za točno določenega ponudnika, ki tak pogoj izpolnjuje. Opozarjamo, da je narocnik v takem primeru kazensko odgovoren.

ODGOVOR: Naročnik dopušča nastop ponudnikom z bonitetno oceno SB7.